ROŽMARIN (Rosmarinus Officinalis)

Grm v Sredozemlju zraste do 2 m visoko in ima obseg do 1,5 m. Steblo je razvejeno in olesenelo, enoletni poganjki na vejah so pokončni in zeleni. Na steblu so razporejeni ozki, 2 do 3 cm dolgi in 3 mm široki lističi. Zgornja listna površina je izbočena, s podvihanimi robovi in svetleče se temno zelene barve. Cvetovi so svetlo modri do svetlo vijoličasti in se razvijejo v skupinicah na zgornjih delih stebla. Cvetijo spomladi in zgodaj poleti.

Španci so častili rožmarin kot grm, ki je Devici Mariji dal zavetje med begom v Egipt, ko je razprostrla svoje ogrinjalo čezenj, so beli cvetovi postali modri.

V preteklosti so smolnati rožmarin zažigali v bolniških sobah, da bi očistili zrak, z vejicami pa so nastiljali tla na sodiščih, da bi se obvarovali tifusa. Med epidemijami kuge so dajali rožmarin v izvotljene ročaje sprehajalnih palic ali v vrečke, ki so jih nosili okrog vratu, da so vdihavali njegov vonj, medtem ko so se zadrževali v okuženih območjih.

Čisti zrak in izboljšuje počutje
Znano je antiseptično delovanje rožmarina in ne dolgo nazaj so ga v mnogih bolnišnicah uporabljali za čiščenje zraka. Zdravniki so ga predpisovali proti depresiji, glavobolu, mišičnim krčem, ranam in gotovo je v te namene koristen tudi danes.

UPORABA
Rožmarin ima zelo močan vonj. Zaradi podobnega vonja se je uporabljal tudi kot nadomestek za kadilo.

Rožmarin je bil sestavina enega od prvih destiliranih parfumov, pri katerih se eterično olje kombinira z alkoholom. Po kraljici Elizabeti Madžarski se je imenoval madžarska voda. Kolonjska voda vsebuje še vedno rožmarin.

Nina Majerić