Odebeljeno steblo te sočnice bo morda dalo rastlini slovensko ime, ki sem si ga preprosto izmislil ob opazovanju tipičnega stebelnega sukulenta. Čeprav raste samoniklo le v tropskih krajih Afrike, smo se srečali z njim tudi že v naših cvetličarnah. V resnici sta se kot lončnici pojavljali dve sorodni rastlini, vendar iz dveh botaničnih rodov. Obe sta oblikovno nekaj posebnega in obe imata podobne zahteve glede gojenja. Seveda v sobnih razmerah lahko preživijo tudi tropske rastline, če o njih vemo nekaj več – in jih imamo radi. Zmerno toplo slovensko stanovanje pa je še vedno kot zapor in pri zapornikih navdušenje nad življenjsko utesnjenostjo ni nekaj samo ob sebi umevnega.
Cvetje je pri rožicah višek življenjske radosti in pahipodij zacveti tudi “v ujetništvu”. Številno, toda drobno oranžno cvetje je združeno v socvetjih. Manj številno, toda po velikosti in rožnati barvi zelo upadljivo cvetje ima sorodni adenij. Najbolj znana vrsta je Adenium obesum. Pri vrhu trebušastega stebla je nekaj gladkorobih usnjatih listov, ki malo spominjajo na kakšen gumovec. Med njimi se odpirajo čudoviti cvetovi. Škoda, da je adenij izredno občutljiv za premalo prepustno prst in za preveliko vlažnost ob koreninskem vratu. Vedno zvedavi vrtnarji so našli “gojitveno finto”: v družino pasjestrupovk ne sodi le adenij, temveč tudi oleandri, kar dokazujejo že podobno zgrajeni cvetovi. Rezultat so na zakoreninjene oleandrove potaknjence cepljeni adeniji, ki jih je mnogo laže oskrbovati.
Morda bi se podobno cepljenje obneslo tudi pri pahipodijih, ki imajo enako postavo kot adeniji. Zanesljivo prepoznamo pahipodij po dvojnih ali trojnih trnih ob osnovi odpadlih listov. Nekatere stebričaste vrste v času počitka zaradi svoje trnavosti spominjajo na steblo kaktusa. Mlade rastline se morajo najprej nekoliko “spitati”, da poženejo svoj prvi cvet. Pri običajnem razmnoževanju s setvijo to traja dve ali tri leta, včasih tudi več. Ko je pahipodij ali adenij začel cveteti, potem lahko cveti leto za letom. Po prvem cvetenju se vrh navadno razcepi v dva ali več rastnih vršičkov, ki se tudi debelijo, ohranjajoč rezerve hrane in vode za slabe čase. Slabi časi za sočnice so zimski meseci, ko nikjer ni več toplo in zmanjkuje svetlobe. To je čas za počitek. Takrat listje odpade in zalivanje je prepovedano. Kaktejistom je to znano življenjsko vodilo za preživetje kaktusov, čeprav so brez listov ves svoj vek. Drugače pa gojenje adenijev in pahipodijev ni tako neznansko težko, kot bi kdo sodil po prvem poznanstvu. Zahtevajo rahel in zračen humusno peščen substrat, nekaj toplote okoli korenin in precej vode ko raste listje in cvetje. Posebno nekatere malagaške vrste so se izkazale kot hvaležne sobnice.
