Vsaj eno od teh dveh imen verjetno že mnogi poznajo. Prvo si je lažje zapomniti, ker se ob njem takoj spomnimo na (nekdaj običajno) jermenje v obuvalu. Zdaj se trudijo malčki v vrtcih z vezalkami in ne z jermeni, a rastline se je oprijelo čisto pravo ime: dolgi in bleščeče zeleni listi so kot široki jermeni precejšnje širine. To je že del lepote, zaradi katere je vredno poznati klivije. Naslednja lepotna vrednota je svetlo rdeče cvetje v kobulastem socvetju na koncu cvetnih stebel. Svojo ceno pa ima tudi trpežnost in vztrajnost, s katero klivija ob pravilni negi leto za letom cveti.
Cvetličarji te tedne med drugimi lončnicami ponujajo tudi jermenke s cvetnimi nastavki ali z že razprtimi cvetovi. Kar privoščimo si privlačno rastlino in ni treba verjeti zlobnim govoricam o nezanesljivem in obotavljivem cvetenju. Jermenka cveti vsako leto, če ji postrežemo s takšnim življenskim ritmom kot ga je navajena iz svoje domovine. Od kod je doma? Iz Južne Afrike je, iz tistega konca, kjer je tudi pozimi vsaj deset stopinj nad ničlo. Zato pri nas vzdrži v vsakem svetlem stanovanju, čeprav v suhem ozračju centralno ogrevanega prostora. Med cvetenjem in pozneje v rasti enakomerno zalivamo, stoječa mokrota pa je škodljiva. Gnojimo pomladi in poleti, s koncem julija pa je rast v glavnem končana in gnojilni zalivki niso več potrebni. Kot nekakšno gnojilno zalogo smatramo dva do trikratni redilni dodatek septembra do srede oktobra. Nato rastlina do decembra miruje in jo zalivamo le toliko, da se ne presuši.Občasno rosimo in z listov pobrišemo prah. Cvetna stebla se pojavijo januarja ali februarja ali celo nekaj pozneje. Če smo kliviji privoščili počitek, bodo dovolj močne rastline zanesljivo cvetele.
Dobro je vedeti, da je jermenka čebulna trajnica, vendar ni prezimno trdna. Pri dnu pritlehnih listov so čebule komaj zaznavne, zato pa so korenine mesnate in gosto vlaknate. Posamični cvetovi so zvončasti do lijakasto oblikovani. Prašniki so navzven štrleči, sredina cvetov pa je svetlo oran\na do rumenkasto bela. Cvetne betve so 3o do 6o cm dolge in oprašeni cvetovi dorastejo v jagodaste plodove. Vzgoja iz semena je sicer mogoča, vendar zamudna.

Za domače potrebe je dovolj izdatno razmnoževanje z delitvijo: stranske odrastke s koreninami vred odtrgamo in posadimo v kompostni substrat. Delitve se lotimo pomladi. Uporabimo lahko vsak poganjek, ki ima vsaj pet listov. Pomladi po cvetenju po potrebi tudi presajamo, vendar to ni potrebno vsako leto. Jermenka se dobro počuti in zanesljivo cveti predvsem takrat, ko ima čas, da se razraste in ustali – pogosto presajanje je prej moteče kot koristno.
Med gojitvena opravila sodi še odstranjevanje odmrlih *najstarejših( listov in občasna kontrola glede morebitne invazije kaparjev. Muhavost, pri kateri jermenka posebno trmasto vztraja, je zahteva po sorazmerno majhnih posodah in varovanje krhkih korenin. Če ni pozimi dovolj svetlobe ali mirovanja, cvetje rado “zaspi” in se sploh ne odpre. Tudi to je muhavost. Zato pa se zadovolji ilovnato-peščeno vrtno prstjo in poleti ji je všeč tudi na prostem. Vse zapisano velja za vrsto Clivia miniata (z nekaj vegetativno množenimi sortami), ki je lepša kot sorodna C. nobilis z visečim, ozko cevastim cvetjem.