Mnogo preden sem vedel za obstoj kamelij – eksotičnih lončnic z velikimi cvetovi in zimzelenim listjem – sem vedel za ruski čaj in znano mi je bilo delo Aleksandra Dumasa mlajšega, Dama s kamelijami. Pri paberkovanju med književnostjo in botaniko, med cvetjem poezije in trdo skorjo vsakdanjih potreb, naenkrat ugotovimo, da od kamelij do čajnega napitka niti ni več kot majhna stopnička. Zato sta v naslovu oba samostalnika resnična napoved vsebine. Postranska resnica je, da zemljani popijemo manj kave kot čaja, ki je za vodo in mlekom najpogostejša pijača.
Botanični rod kamelij (Camellia) obsega nekaj izrazito okrasnih vrst in nekatere gospodarsko izredno pomembne. Pri prvih občudujemo ob trajnozelenem listju le cvetove, pri drugih ob uporabnih lističih cvetje še vedno zasluži pozornost estetskega sladokusca. Večina okrasnih sort kamelij izvira iz vrste C. japonica, čajevec pa je pravzaprav le vrsta kamelije, C. sinensis. Cvetno lepoto stopnjuje množica rumenih prašnikov v sredini elegantnih enojnih cvetov, pri polnjenih cvetovih so prašniki manj opazni. Cvetje je belo, rožnato ali rdeče. Rastline zrastejo v visok grm ali majhno drevo.
Toda ne pri nas. Celo v ugodnejšem podnebju drugod po Evropi(Anglija, Sredozemlje, ob severnoitalijanskih jezerih) , kjer so kamelije kot vrtni grmiči posajeni kar na prosto, ne zrastejo posebno visoko. Njihova domovina je Japonska, Koreja, Formoza. Tam jih čislajo že mnogo stoletij, tam so že zdavnaj nastali različki izstopajoče lepote. Skupaj s svilo, porcelanom in podobno takratno eksotiko so prišle v Evropo tudi kamelije. Danes so priljubljene kot lončnice in posodovke, a po pravici veljajo za “bolj težavne” rastline. Najbolje jim je v hladnem rastlinjaku ali v temperiranem zimskem vrtu. Najvažnejši gojitveni napotki bi bili naslednji: potrebujejo prepustno prst z mnogo kisle šote, apna ne prenesejo niti v vodi za zalivanje, korenine ne marajo toplote in rastlinam zato ustreza senca ali polsenca. Večina sort ni prezimno trdna, v ugodnih legah in v zatišnih kotičkih pa je nekatere pozno cvetoče mogoče pod dobrim varovalom gojiti na prostem.
Večinoma kupujemo kamelije kot lončnice, pri katerih je morda razcveten prvi popek in nekateri že kažejo barvo cvetnih listov. To je tehnološka zrelost rastlin za cvetličarsko prodajo. Pri tem se malo bojimo, da bodo začeli odpadati neodprti popki, kot se tu in tam kdo pritožuje. Odmetavanje popkov je posledica nenadnih sprememb v okolju (svetloba, toplota, prepih), lahko tudi preskopo ali preobilno zalivanje. Kamelija je med drugim klasičen primer posodovke za kislo prst.. Klorotično rumeni listi so zanesljiv znak oviranega ali celo onemogočenega sprejemanja železa, kar je posledica bazične reakcije, torej prevelike vsebnosti apnenca v substratu. Torej je kamelija resnično nekoliko razvajena lepotica. Navzlic temu je potrpežljivim lahko mnogo let v veselje. Po cvetenju jo v pozni pomladi po potrebi presadimo, prikrajšamo predolge poganjke ali celo temeljito pomladimo.
Izidor Golob
