Drobnocvetne modre, bele ali tudi rožnate lobelije so predvsem sezonske rožice za balkonske zasaditve. Uporabne so tudi za vrtno gredico, za javni nasad ali pokopališče. Ostanejo majhne in blazinaste rasti, botanično so to sorte iz vrste Lobelia erinus. Poznamo jih dovolj dobro, da o njih ni treba izgubljati besed. A o njih nikakor ne bi mogli reči, da so trajnice, saj jih mraz vsako leto zanesljivo uniči in jih morajo potem vrtnarji spet vzgajati iz semena ali tudi iz potaknjencev v rastlinjaku.
Obstaja pa tudi druga skupina lobelij, ki imajo kar do 80 cm visoka stebla s cvetnimi socvetji in so bolj ali manj odporne na mraz. Z nekaj sreče v zavetni legi pod listnato in vejnato odejo tudi pri nas preživijo zimo na prostem. Še bolj zanesljivo je prezimovanje v zaprti gredi ali v nekurjenem rastlinjaku/plastenjaku. Zato jih imamo lahko skoraj za trajnice. Zadnja leta so žlahtnitelji ponudili širnemu občestvu gojiteljev in uporabnikov nekaj zelo lepih in uporabnih sort. Namenjene so za vrtni okras in za rezanje. Pri poznavalcih so postale priljubljene predvsem po letu 1989., ko je znana semenarska hiša Benary ponudila sorto KOMPLIMENT SCHARLACH.
Do takrat so sicer že poznali vrste L. splendens, L. fulgens in L. cardinalis v rdeči barvi, občasno pa so posegali tudi po modrih, rožnatih in lilastih odtenkih, ki se pojavljajo pri L. gerardii. Te vrste so doma v južnih državah ZDA in predvsem v Mehiki. Majhna lobelijina revolucija je torej nastala šele pred kratkim s ponudbo semena skrižanih sort.
Pri vzgoji iz semena naredijo enoletne sadike zanesljivo več kot pol metra visoka stebla, ki so v zgornji polovici v grozdastem socvetju posejana s 3-4 cm velikimi cvetovi. Četudi so te lobelije namenjenbe predvsem vzgoji za rezano cvetje, pritegnejo pogled tudi v nasadu, kjer cveto kar do tri mesece dolgo. Komur je potreben barvni kontrast s temno bronasto rdečkastim listjem, bo dodatl sorto L. fulgens ILLUMINATION. Enoletne sadike zacveto na prostem v julija, drobno seme pa sejemo že januarja. Bolj zgodnje cvetenje je mogoče doseči z dodatnim asimilacijskim osvetljevanjem, preprosto podaljšanje dneva pa je premalo.
Nekateri vrtnarji se raje odločajo za jesensko setev in hladno prezimovanje kot recimo pri brezstebelnih jegličih. Nekaj hladu rastline že prenesejo, saj jih je mogoče saditi na prosto že ob koncu aprila. Poklicni pridelovalci računajo s 64 sadikami na kvadratni meter in za oporo ponudijo enako mrežo kot jo rabijo pri krizantemah. Ljubitelji naj se pred hujšim mrazom pobrigajo in sadike zavarujejo. V pokritem prostoru prezimljene rastline februarja delimo na manjše dele, ki zacveto hitreje kot sejančki. Uspešna je tudi pomladna množitev s potaknjenci. Morebiti je letos še dovolj časa, da “pofirbcamo” pri vrtnarjih ali pa si “mehikanko” prinesemo k hiši šele pomladi.
Izidor Golob
