… in spominčice in šeboji in še bi lahko naštevali podobne vrtne lepotice, ki jih glede na njihovo predvideno življensko obdobje prištevamo med dvoletnice. Tako jim rečemo ker praviloma rabijo za razvoj od semena do semena dve vegetaciji in potem skoraj zanesljivo odmrejo. V zelenjadnem vrtu je takšnih kar za nekaj potrošniških košaric, med okrasnimi pa so najpomembnejše mačehe (Viola wittrockiana) in marjetice (Bellis perennis). Na sliki je ena izmed sort marjetic, ki so v teh dneh verjetno že pokazale prve cvetove.
Mačehe so od vseh najpomembnejše. Mnogo jih posadimo jeseni, nekaj tudi še pomladi. Cvetijo v času, ko drugega cvetja na prostem skoraj ni, lahko pa vzdrži še daleč v poletje. Večino sadik pridelajo poklicni vrtnarji in jih ponudijo, ko se odpre na rastlini prvi cvet. Nekaj pridelka za domačo rabo vzgojijo tudi ljubiteljski gojitelji. A prav pri mačehah vzgoja ni ravno enostavna in na voljo je mnogo sort, ki se po svojih lastnostih in namembnosti močno razlikujejo. Tako semenarske hiše ponujajo semena sort za jesensko prodajo, takšnih, ki se prav razbohotijo šele pomladi in drugih, ki so namenjene pridelavi v lončkih. Velika večina teh sort ima oznako F 1, torej so to skrižane sorte, ki dajejo izjemno čiste barve in izenačene lastnosti. Le to pomanjkljivost imajo, da je seme precej drago (namenjeno predvsem poklicnim pridelovalcem!) in so za enkratno rabo – uporaba teh rastlin za pridelavo semena je popolnoma nesmiselno, ker so potomci malovredni. Skrižane sorte združujejo v skupine z enakimi lastnostmi v ločenih barvah. Med novejše sorte sodi recimo PADPARADJA, ki je barvna novost v oranžnem. Starejše in še vedno cenjene so tako imenovane švicarske orjaške mačehe ali pa sorte iz znamenite žlahtniteljske družine Roggli.
Doma pridelano ali v soseščini nabrano seme s težavo vznikne in nič bolje se ne obnaša kupljeno seme. To muhavost premagamo predvsem s pokrivanjem setve, ker mačehe kalijo v temi. To so izrazite temnokalivke, a mnogi to zanemarjajo in se jezijo na “slabo seme”. Prav dobro pa kali semen marjetic, spominčic in šebojev ali fajgljev. Zato so te rožice brez pridržkov posebno primerne za domačo pridelavo.
Uporabnost dvoletnic je mnogostranska, saj jih vrtnarji mnogo posadijo v javnih nasadih, pogosto jih sadimo na grobove, v domačem vrtu pa so dobrodošle v družbi pomladi cvetočih čebulnic. Za lepo družbo je dovolj že deset ali dvajset mačeh, po možnosti ene same barve, in deset čebulic tulipanov. Najbolj nerodni bi morda sadili rumene tulipane in rumene mačehe skupaj, a v naslednji jeseni bi tega spodrsljaja najbrž ne ponovili več. Sicer pa je dovoljen prav vsak preizkus lastnega okusa (seveda le v domačem gartelncu) in nekaterim so všeč tudi takšne posebnosti kot so bele ali rožnate spominčice. Četudi so dvoletnice vse po vrsti skromne in pritlehne, barvite in nevsiljive, lahko fajglje in nekatere sorte marjetic uporabimo tudi kot rezano cvetje, posebno pri vzgoji v zatišju nekurjenih plastenjakov.
