Mlečkov je mnogo in nekateri zastopniki tega rodu (Euphorbiaceae) so po naših traviščih čisto domači, divji. Za vrtnarje je pomembnejša božična zvezda, predstavljena pred nekaj tedni. Nič manj pa ni cenjen svetleči mleček, ki mu včasih rečemo trnova krona. V nekaj evropskih jezikih se je zakoreninilo celo ime Kristusov trn. Strokovno je to Euphorbia milii, po starem E. splendens, kar pomeni bleščeč ali svetleč.
Do pred nekaj leti smo poznali to lončnico kot gosto razvejan in trnast, nekoliko popenjav grmiček, ki je s starostjo dobil precej neugledno postavo. Poganjki so ogoleli, se med seboj prepletali in vse je imelo nekako povešen izgled. Zato so priporočali gojenje na locnatem špalirju. Na obeh konceh v prst zabodena šiba ali žica v tem primeru zadošča za oporo. No, to je lahko v redu in marsikomu všeč, toda novejše sorte so ljubše vrtnarjem in kupcem. V prodaji so predvsem mlajše rastline z enim poganjkom zbite rasti in z velikimi cvetovi. Vsaj s starimi sortami se ti sodobni mlečki ne morejo kosati ne glede pokončne rasti, ne glede velikosti in tudi ne z barvitostjo cvetja. Svoje izhodišče imajo te novosti v neki samostanski živi meji na Madagaskarju, kjer je popotni nemški vrtnar odkril več perspektivnih različkov. Naravna pestrost tam ni presenetljiva, saj je bleščeči mleček na Madagaskarju že od nekdaj doma. Kot zanimivo eksoto so prve sadike prinesli leta 1826. v Francijo, od koder se je širila po vsem Starem svetu. Ker mraza ne prenese, ostaja pri gojiteljih kot lončnica ali posodovka.
Odbranke iz križanj med mutanti iz samostanske živice so poimenovali in jih kot sorte množijo s potaknjenci. Domnevno cvetje (v resnici so “cvetni” listi le ovršni listi kot pri božični zvezdi!) je lahko belo, rožnato, oranžno ali rdeče ter se razrašča v več ravneh, nekako v nadstropjih. Na posnetku to ni vidno, ker je to še ena izmed starejših sort. Razmnoževanje v stanovanju je vsekakor izvedljivo, toda iz rane iztekajoči mlečni sok moramo ustaviti z namakanjem v topli vodi.
Liste imajo le mladi poganjki, ki so že kar takoj sočni in trnasti. Pozneje listi odpadejo in povrhnjica stebel opluteni.
Opraviti imamo torej z delno sukulentno rastlino. Predvsem pozimi malo zalivamo, toda hladno rastišče (biti mora vsaj 18 stopinj C), prepih in temperaturni skoki povzročajo odpadanje listja. Ker je rastlina bolj ali manj kratkodnevnica, je največ cvetja prav v tem času. Svetleči mleček cenimo tudi zaradi tega, ker enkratno prenaša suh zrak. To lastnost so obdržale tudi sodobne sorte, ki niso posebno zahtevne glede kratkega dne in cveto skoraj neprestano. Poleti so rastline lahko na prostem, tudi v vrtnem zavetju. Takrat jih redno zalivamo in gnojimo. Če je potrebno presajanje, opravimo to pomladi. Redilen in prepusten substrat bo najboljši, zato kompostnici in šotnici dodamo kremenčev pesek. Enkrat kupljena rastlina svetlečega mlečka je gojitelju lahko v veselje več let, česar od sorodne božične zvezde ne smemo pričakovati. Pri vsaki od teh dveh vrst mlečkov je namreč fotoperiodičnost nekoliko različna. Mlečni sok je strupen, vbodljaj s trnom pa boleč, zato je pri obrezovanju in presajanju svetlečega mlečka potrebna previdnost. A kaj bi počeli z lepoto brez trnja …
