Malo bolj natančno in mnogo bolj pravično bi moralo biti zapisano: lepota in dobrota. Ne bi bil napačen niti naslov: glog jim pomaga preživeti. Mnogim pticam, namreeč. Saj ni samo glog dodaten ali celo edini obrok za nekatere, dokler pač ne zmanjka jagod v krošnji, v goščavi neprehodne živice. Za vrtno lepoto in prehrano pernatim prijateljem v stiski cenimo še precej lesnatih rastlin, a kar ustavimo se pri glogu.
Glog ali beli trn je z nekaj vrstami pomemben predstavnik v krajini in krajinarstvu, pa naj človek bo pod vplivom človeka ali naravnih slučajnosti. Na sliki so plodovi vrste Crataegus x lavallei, ki je križanec med C. crus-galli in C. pubescens. Po vrsti, ki ima v prilastku latinsko obliko za petelinjo ostrogo (crus-galli) so ostali po več centimetrov dolgi stebelni trni. Biološko so to prišiljeni poganjki, ki nimajo rastnih brstov. Pri tej vrsti so plodovi veliki za dober grah in so obenem rastlini v okras ter perjadi v slast. Cvetje je rumenkasto belo in enojno, torej nič posebnega. Pri drugih glogih je cvetje bolj vpadljivo, posebno, če je polnjeno, pa naj bo belo ali rožnato Ko brskamo v drevesnici za sadikami okrasnega gloga, bo dovolj, če povprašamo po polnjenocvetnem belem ali rožnatem glogu. Dve pomembni okrasni sorti vrtnarji poznajo kot ‘Alboplena’ in ‘Coccinea plena’. Polnjenocvetne sorte ne nastavijo plodov in zato v njih uživa le vrtnar – škorci z družbo se morajo preprosto obrisati pod kljunom! Vrsta gloga (C. monogyna), kamor te lepotce cepimo seveda krepko obrodi v veselje ptičem in nabiralcem domačih čajev za boljši srčno kondicijo.
Razmnoževanje glogov je poglavje zase. Vzgoja sadike traja nekaj let in že seme za vzgojo podlage navadno kali kar dve leti. Vzgoja debla in krošnje pravtako zahteva svoj čas saj naj bi se žlahtni del rastline že v drevesnici nekoliko razrastel. Živa meja iz katerega koli gloga pa je praktično neprehodna. V majhne vrtove takšna živa meja vendar ne sodi in tudi obrezovanje s spravilom vejnatih odpadkov vred je priporočljivo le z močnimi rokavicami! Sicer pa pri nas samonikli glog ali beli trn nekako ne štejemo med pravo okrasno drevnino. Navzlic temu angleški krajinarji zagotavljajo, da se divjemu glogu v majskem cvetenju ni treba sramovati pred nobeno vrtno sorto in pred nobeno eksotčno vrsto.
Vrtnarjevo dušo in prenekateri ptičji želodček vzradostijo vse tiste vrste in sorte božjega drevca (Ilex), ki zarodijo rdeče ali rumene jagode. Te se obdržijo dolgo v zimo, za lepoto in dobroto. Zato je vredno posaditi vsaj eno rastlino, saj ne raste ravno hitro in je zanjo prostora tudi v majhnem vrtu. Zaradi zanesljive rodnosti priporočam sorto ‘J.C. van Tool’. Jerebikove jagode so pravtako v naravni samopostrežbi zimskih dobrot. Divja jerebika ima za naš okus trpke jagode, debelejše in okusnejše ima sladka moravska jerebika. Ognjeni trn ptiči do pomladi prav radi oskubijo do golih pecljev. Za spremembo se lotijo tudi šipkovih plodov, če do njih že prej ne spleza kakšen nenasitni miškolin. Kdor pa hoče dobro sebi in ptičjemu rodu, naj posadi žensko obliko rakitne (Hippophae rhamnoides), za oprašitev pa še naknadno vcepi vejico moške rastline.
